Gospa Jelka je že od leta 1985 članica Krajevne organizacije Rdečega križa Novo Polje. Pove nam, da ji je krog prostovoljcev in prostovoljk Rdečega križa nudil pomoč v slabih časih in družbo, ki jo potrebuje prav vsak. Rada peče in je ena tistih, ki z veseljem speče kaj za druge, sama pa ni tako sladkosneda, nam zaupa. Sebe opiše kot osebo dobre narave, ki rada pomaga drugim. Za seboj ima tragično življenjsko zgodbo, saj se ji je med zidavo hiše ponesrečil soprog in je morala hišo sezidati do konca sama. V vojski je kasneje preminul tudi njun edini sin.

V veselje ji je vrt, rožice, ki rastejo, pa tudi plevel, ki ga je trenutno največ, hudomušno pristavi. Rada plete, tudi šolala se je za pletiljo v Tomačevem. S tem osmisli svoj dan, hkrati pa osreči druge. Zelo dobra je v tem, pravijo njene prijateljice, ki kar ne morejo prehvaliti njenih ročnih spretnosti. Nedavno je prijateljici, ki je postala prababica, spletla odejico, jopico in čeveljčke za dojenčka. Ostale prostovoljke pristavijo, da že razmišljajo o tem, da bi njene izdelke razstavili in jih dali na ogled še drugim.

S prostovoljstvom v Rdečem križu si je izpolnila svojo željo, da pomaga tistim, ki pomoč res zelo potrebujejo. "Nekateri," pravi, "so res veliki reveži."  Posebej ji je ostala v spominu mlada in nadvse prijazna ter skromna mamica, kateri je dostavljala humanitarne pakete pomoči. Nekateri nimajo nikogar na svetu, nikogar, ki bi jim lahko nudil pomoč in oporo, zato je dobro, da obstajajo organizacije, kot je Rdeči križ, ki imajo to moč in poslanstvo. "Včasih pa je dovolj že topla beseda, ki jo namenimo nekomu. Za nekoga je to veliko dejanje."

Meni, da današnji čas ne poudarja dovolj solidarnosti med nami. Vse preveč je takih, ki nimajo nikogar, ki so osamljeni, umirajo sami in jih nihče ne pogreši tudi po več dni. Sama je srečna, ker je tekom prostovoljstva v Rdečem križu spoznala ljudi, ki so nanjo pozorni in na katere se lahko zanese. "Najboljše odnose je treba imeti prav s sosedi," je mnenja. Srečna je, ker ima sama s sosedi zelo dobre odnose, skoraj kot ena družina so in včasih jo vzamejo s seboj tudi na morje. Nanjo so zelo pozorni in hitro jih zaskrbi, če jo pokličejo in se jim ne oglasi. Mobitela namreč ne mara nositi s seboj na vrt, pravi, da je to povsem nepotrebna nadloga, pa čeprav jo prav vsi prepričujejo, kako priročno ga je imeti ob sebi. "Kaj pa, če padeš na vrtu ali po stopnicah za v klet? Tako nas boš najlažje priklicala," jo prepričujejo, saj so še vedno pod vtisom nedavnega dogodka, ko je niso uspeli priklicati na telefon, a je bila Jelka k sreči le na vrtu, zatopljena v svoje rožice.

S prostovoljstvom zadovolji svojo potrebo po tem, da pomaga drugim. "Da lahko nekomu daš nekaj, kar pač imaš in lahko daš. Dobro se z dobrim vrača in obdana sem z ljudmi, ki so dobri! To je ugotovil tudi možakar, ki v našo sosesko dostavlja kruh. Začuden je bil, kako povezani smo in kako lepo sodelujemo med seboj … kot ena velika družina funkcioniramo."

Pravi, da star človek ne potrebuje veliko. Vajen je skromnosti, vse je ustvaril iz nič. Sama je predvojni otrok in je že od malega vajena skromnosti. S toplino v glasu nam pripoveduje, kako so kot majhne deklice s sestrami podedovale rabljena oblačila od žlahte, ki je živela v boljših razmerah. In kako vesele so bile 'novih' rabljenih oblačil!

"Ta mlade je treba vpeljat v prostovoljstvo," je odločna. "Starši bi morali storiti za to največ, a so otroci vse preveč prepuščeni sami sebi. Danes so otroci lahko zelo zlobni, če se ne pogovarjamo z njimi, celo dekleta se pretepajo med seboj. Manjka prenos izkušenj s starejših na mlajše, saj starši zaradi različnih delovnih obveznosti preživijo z otroki premalo časa."

Nekomu, ki še omahuje, ali naj se pridruži prostovoljcem, sporoča: "Le odloči se in pridi … delat, delat, delat … tako je govorila že naša mama. Kdo te bo pa maral, če ne boš nič znala in delala, nam je govorila."

Ponosna je, da pri svojih letih še nikoli ni potrebovala bolnišničnega zdravljenja in da ji zdravje kar dobro služi. Nekaj zdravstvenih tegob je sicer že prišlo z leti, pravi, a jih sprejema kot del življenja. Predvsem pa je srečna, ker je lahko del najboljše medsosedske skupnosti v Novem Polju.